Moram priznati, da si za obisk kitajske prestolnice nisem izbrala najboljšega časa. Ravno takrat so namreč Kitajci praznovali tako imenovani praznik mesečevih kolačkov (“Moon cake festival“), ki je eden najpomembnejših dela prostih dni. Že menjava neokrnjene mongolske narave, kjer ne srečaš žive duše, za kitajsko urbano džunglo je bila zame en velik šok.

Peking v času kitajskega praznika jeseni oziroma praznika mesečevih kolačkov

Ulice Pekinga, glavnega kitajskega mesta, v času praznovanja zavzame na tisoče Kitajcev, ki v prestolnico pripotujejo iz vseh koncev države. Pridejo seveda samo tisti, ki imajo denar. Vsi po vrsti so obsedeni s selfiji, zelo radi pa se fotografirajo tudi s tujci. Še posebej, če je prišlek svetlolasa popotnica.

• 

• 

• 

• 

• 

V času tega praznika je na ulicah mrgolelo Kitajcev, ki so si v prestolnico prišli ogledat proslavo in Prepovedano mesto. Glavni trg Tianamen, ki velja za največji zgodovinski trg na svetu, je bil v tem času poln rdečih zastav in ljudi, iz katerih je kar vrel nacionalni ponos. Na tem trgu, ki je neposredno pred Prepovedanim mestom, je potekala tudi osrednja proslava.

Prepovedano mesto je največji kompleks palač na svetu. Razprostira se kar na 720 tisoč kvadratnih metrih, sestavlja pa ga 980 še stoječih zgradb. Zgrajeno je bilo med letoma 1407 in 1420, navadnim smrtnikom pa je bil vstop v palačo dolgo časa prepovedan – od tu tudi ime. Leta 1987 je bilo proglašeno za kraj svetovne dediščine in je bilo vpisano na seznam Unesca.

Čeprav je dnevno za vstop v Prepovedano mesto na voljo 80 tisoč vstopnic, je v času mojega obiska teh zmanjkalo v pičlih nekaj minutah od začetka prodaje.

V tem sicer prazničnem času sem največji čar odkrila v raziskovanju tradicionalnih odmaknjenih hutongov oziroma uličic. Nekatere namreč niso na udaru množic. Hutongi so bili v času tega praznika zelo lepo okrašeni.

• 

• 

• 

Obisk verjetno največjega simbola Kitajske, ki nikogar ne pusti hladnega

Močan pečat je name pustil obisk zagotovo največjega kitajskega zgodovinskega spomenika. Kitajski zid je eden največjih, če ne celo največji simbol Kitajske, ki hkrati razkazuje zgodovinsko moč te azijske države. Z dolžino slabih 21 tisoč 200 kilometrov (to je sicer zadnja uradna verzija o njegovi dolžini) zagotovo spada med najdaljše znamenitosti sveta.

Celodnevni izlet do zida sem si rezervirala v hostlu Leo, kjer imajo izjemno dobro organizirane izlete. Peljali so nas na del zidu pri Badalingu, ki je sicer izjemno lepo urejen, hkrati pa na zidu ni gneče, saj ni preveč turistična točka.

• 

• 

• 

• 

• 

Zid so Kitajci gradili od leta 475 pr. n. št. do leta 1644, od leta 1987 je pod Unescovo zaščito. Ponekod je v zelo slabem stanju, saj ljudje jemljejo material, iz katerega je narejen, od zidakov do zemlje. S tem materialom nato gradijo in popravljajo svoje hiše.

Nekaj zanimivih podatkov o Kitajskem zidu: je največja konstrukcija na svetu, saj je visok od 5 do 8 metrov in širok od 5 do 6 metrov. K njegovi priljubljenosti je veliko prispeval znameniti rek nekdanjega predsednika Kitajske, Maa Cetunga: “Pravi junak je le tisti, ki je stal na Velikem zidu.” Veliko ugibanje je tudi glede njegove dolžine. Če boste brskali po spletu boste naleteli na različne dolžine, vse od 6.400 pa do dobrih 21.000 kilometrov.

Pa še ena zanimivost. Kitajski zid je bil 7. julija 2007 izbran kot eden od sedmih novih čudes sveta, ki jih najdete v spodnji tabeli.

1. Kitajski zid (Kitajska) 2. Ruševine Petre (Jordanija) 3. Kip Jezusa Kristusa v Riu de Janeiru (Brazilija) 4. Machu Picchu (Peru) 5. Chichen Itza, starodavno mesto Majev (Mehika) 6. Kolosej v Rimu (Italija) 7. Tadž Mahal (Indija)

Na mojem seznamu stvari, ki sem si jih želela ogledati na Kitajskem, je bilo tudi mesto, kjer Kitajski zid sreča morje, a sem se morala žal temu delu potovanja odreči zaradi prevelike gneče. Vzelo bi enostavno preveč časa in tudi energije.

Nočno življenje v Pekingu je zagotovo nekaj, kar moraš doživeti. Vozni park pred klubi še najbolj spominja na kakšen salon luksuznih vozil. V njih si kot turist še kako dobrodošel. Večinoma ti ni treba plačati vstopnine, niti pijače, obravnavajo pa te kot VIP gosta.

Pa še ena modrost, ki sem jo spoznala na poti: pravijo, da bogatega Kitajca spoznaš po tem, kakšno hrano je, bogatega Korejca po oblekah, ki jih nosi, in bogatega Japonca po njegovih potovanjih. To še kako drži. Še tako bogat Kitajec nima pojma o modi.

Vsekakor bi odsvetovala potovanje na Kitajsko v času praznika jeseni, saj je gneča enostavno prevelika, veliko težje je dobiti posteljo v hostlu na dobri lokaciji. Sem človek, ki prostor, ljudi in dogajanje okoli sebe doživlja z vsemi čutili. Najmočnejše med njimi je zagotovo vonj. Če mi nekaj diši, obstaja velika verjetnost, da mi bo stvar všeč, če mi ne diši, je to skoraj zagotovo konec zgodbe. In ulice Pekinga so mi smrdele, v ozračju je bil ves čas smog, ki je prestregel lepe razglede na mesto. Množice ljudi so me živcirale, s svojim skrajno neolikanim in glasnim obnašanjem so me spravljali ob pamet – čeprav se zavedam, da sem jaz tista, ki sem prišla k njim na obisk in bi jih morala spoštovati. Ob tem sem se spraševala, kje oziroma kdaj se je izgubila njihova zgodovinskost. Vse znanje in spoštovanje, ki ga v zahodnem svetu gojimo do njihovega poznavanja medicine in zelišč, pa tudi recimo do discipline in znanja borilnih veščin – v množicah, ki sem jih srečala na ulicah Pekinga, ni bilo ne duha ne sluha o teh vrlinah in vrednotah.

Kako je izgledalo celotno potovanje pa si preberite v članku Od Moskve do Pekinga: 26-dnevni potovalni načrt za popotnike.